Cerkev sv. Bolfenka na Pohorju je doživela skozi stoletja mnogo sprememb. Današnja cerkev je bila zgrajena leta 1501 na mestu, kjer je pred tem zelo verjetno že stala manjša kapela. Prvi pisni dokumenti o začetku gradnje objekta na tem mestu sodijo namreč v leto 1291. Cerkev je zgradil Wolfgang Herzenskraft Limbuški v takrat značilnem nemškem poznogotskem stilu. Leta 1856, je postala last takratnega mariborskega župana in notarja Otmarja Reiserja. Ta jo je pričel pet let zatem (1861) prenavljati. Na severno steno stolpa so namestili razgledni balkon (mostovž), ki je bil pred tem del tedanje kavarne Pix v Mariboru. S prenovo je nadaljeval dr. Otmar Reiser ml., ki je zgradbo podedoval. Na prenovljeno streho stolpa je namestil pozlačeni glavič s križem, ki ga je 1861 blagoslovil takratni škof Anton Martin Slomšek. Leta 1878 je v stavbi uredil stanovanje za logarja in šest sob za planince z vpisno knjigo. Zato lahko Bolfenk štejemo za najstarejšo planinsko postojanko na Pohorju.
Zgodovina pravi, da je prva cerkvica na Arehu stala že konec 15. stoletja. Prvič se omenja leta 1545. To cerkev so med 1650 in 1659 povečali in jo povezali s samostojno stoječim zvonikom, ki je bil zgrajen okrog leta 1600. "Legendarna" kapelica sv. Lovrenca je bila v 18. stoletju barokizirana in se danes dotika zakristije. Največja zanimivost cerkve je grob sv. Henrika. Ljudska govorica je Henrikovo ime na Pohorju poenostavila v Areha.
Legenda pripoveduje o hudobnem rogaškem graščaku Henriku, ki si je lastil ozemlje šentlovrenških puščaunikov in pravico nad njihovimi podložniki. Ti so imeli na meji med njihovo zemljo in njegovim gospostvom kapelico. Kljub posredovanju lastne sestre grofice Zofije ni nehal posegati v njihovo zemljo, ampak je zato še sestro nagnal z doma. Zofija je postala redovnica in je ustanovila samostan v Studenicah. Surovega graščaka paje doletela pravična kazen: postal je gobav. Vsi so ga zapustili. Vražar mu napove, da ga lahko ozdravi le dekle, ki bo zanj darovala srčno kri. Henrik gre po pomoč k sestri. Sredi najhujše zime skupaj poromata k šentlovrenški kapelici. Toda na naporni poti skozi zasnežene pohorske gozdove ju napadejo volkovi in smrtno ranijo Zofijo. Mrtvo prinese do šentlovrenške kapelice. Tam spozna, da je ozdravel. O gobah ni več sledu. Henrik spolni obljubo, ki jo je dal umirajoči sestri, pokoplje jo pri kapelici ter naslednjo pomlad na njenem grobu začne zidati mogočno svetišče. Ko ga po treh letih dokončajo, se Henrik mrtev zgrudi na sestrin grob. Pokopali so ga zraven nje. Še zdaj romajo verni na njegov grob sredi cerkve in prosijo pomoči ob čudeženem studencu.
